Začetek septembra je zame kot eno mini novo leto, po vsem tem poletnem lenarjenju se znova vračamo v rutine in moram priznati, da kar paše.
Pred dnevi oziroma sedaj že tedni je minevalo ravno pol leta odkar peljem pot Prosene in kot sem ugotovila, spotoma peljem tudi pot sebe. Pri tem mislim na sebe, kot na nekoga, ki se je med poslovne vode podal z veliko mero optimizma hkrati dobršno mero neznanja in tudi temu primerne naivnosti, ki me je kar veliko stala.
Da razširim zgodbo:
V te pol leta sem ob sebi imela nekaj izjemnih zunanjih sodelavcev in jih še vedno imam.
Bom kar rekla, da je to taka moja mini ekipa, ki sem si jo našla in ljudje s katerimi še naprej sodelujem me učijo, podpirajo in delajo boljšo v tem kar počnem. Niso pa bile vse izkušnje v teh preteklih mesecih rožnate, nekatere so mi iskreno povedano pustile kar grenek priokus, saj sem se znova opekla na lastni naivnosti in dobesedno pristala na trdih tleh. Verjetno so me te stvari zadele precej bolj osebno kot bi bilo potrebno. Sem pa dojela, da je ravno to je ena izmed mojih šibkih točk, ki si jih želim in moram okrepiti, saj je področje na katerem sem dokaj neizprosno.
Nikoli si nisem mislila, da tudi skozi poslovno/karierne izzive toliko novega spoznaš o sebi kot človeku nasploh. Predvsem se mi zdi, da sem sedaj veliko lažje našla ter izluščila tiste svoje res dobre točke, tiste v katerih vem, da sem močna in mi ležijo, hkrati pa opazila kje rabim še delo ter napredek.
Iztočnico za tale blog sem v bistvu vzela iz pogovora s svojo dobro prijateljico, ki me je pred časom vprašala kaj novega sem se naučila o sebi v te pol-leta od kar vodim Proseno in to mi je res dalo misliti, ..
Zdi se mi, da je Prosena kot še en dodaten otrok, ki ga negujem da lahko raste. Veliko moje pozornosti in časa ji namenim, predvsem pa me poleg dejanskega materinstva tudi tale poslovna pot uči potrpežljivosti in vztrajnosti.
Dejstvo je, da bi še nekaj let nazaj verjetno na marsikateri točki, ki se je do sedaj že zgodila rekla, da enostavno vse skupaj nima smisla in obupala. Sedaj pa pridejo dnevi, ko nič ni natanko tako kot sem si zamislila ampak nekako vztrajam in iščem nove možnosti naprej.
Ponavadi sicer v teh trenutkih naredim kakšen korak nazaj, da se znova zberem, pretehtam stvari in se opomnim zakaj to sploh delam. Pa še osebno priporočilo: Pomaga tudi kakšen spontan odklop za par dni … 😉
Kar šteje na koncu je to, da sem vztrajna in tudi to, da neprijetne izkušnje prepoznam kot nekaj kar lahko obrnem sebi v prid v smislu, da se iz njih nekaj naučim.
Vseeno pa si za naslednje pol leta želim predvsem, da bi sodelovala s čim več krasnimi posameznicami in nekaj imam že v mislih…ampak je kar izven moje cone udobja…hja bomo videli če in kako bom to pripeljala do konca.