DVE LETI GRAJENJA ZNAMKE IZ NIČ
Pred točno dvema letoma (feb. 2024) sem na trg dala znamko Prosena – brez izkušenj, občinstva in brez jasne predstave, kaj vse me zdaj čaka. Ideja o vsem pa se je preden sta izdelka dejansko nastala začela »graditi« že dobro leto/leto in pol pred tem. (konec leta 2022)
Ideja
Stara 24 let, sem tik po porodniški(še v času korone) sama sebe precej neizprosno postavila pred dejstvo, Larisa kaj ti hočeš v življenju početi?
Ideja, ki je bila na obzorju že pred leti, se je zdela mamljiva. Želja in volja sta bili. Definitivno pa ni bilo zavedanja, v kaj točno se spuščam. Ampak ko gledam na svoje življenje na splošno, sem tip človeka ki je zelo nagnjen k temu, da se vrže v situacije in se nato sproti uči plavati.
Tako da se niti nisem pretirano obremenjevala kako, vedela sem da IZPELJALA BOM, ker sem si to zastavila.
Morda še to: ena najmočnejših stvari, ki me je gnala-prevladala je bilo, da sem že leta in leta prej vedno ponavljala: jaz bom imela nekaj svojega in evo..zdelo se mi je: to je to, to je ta čas, da nekaj hočem ustvariti..
In spustila sem se v projekt, intinuativno. Nisem si delala nekih pritiskov, vzela sem si čas, v vmesnem času sem bila v okviru ravno postavljanja vizije in piljenja svojega branda zaposlena tudi na razvojnem centru v svojem kraju.
Preveč fokusa na izdelek in premalo na trg
Gledano nazaj vidim, da sem veliko – brez pretiravanja res veliko – energije vložila v razvoj izdelka: v formulacijo in v estetiko.
Pri izrisu dizajna in logotipa sem si poiskala tudi dizajnerko, saj sama nisem imela izkušenj na tem področju.
Izkazalo se je za top odločitev, najino sodelovanje se je izteklo boljše, kot bi si sploh lahko želela.
Pri formulaciji pa me je vodila predvsem:
– lastna borba s prekomerno občutljivo kožo in izhajala sem popolnoma iz sebe (izdelka morata biti takšna, da ju bom lahko sama uporabljala)
– proso kot surovina v izdelku- nekaj novega in drugačnega v izdelkih ter na trgu nasploh
Olje prosa ki ga vsebujejo izdelki je bila moja rdeča nit celotne zgodbe, iz tega je izhajalo vse ostalo in veliko upov sem polagala v to, da bo prav ta novost naredila izdelek izstopajoč, zanimiv..
AMPAK…
inovacija sama po sebi ne ustvari potrebe.
Sicer pritegne pozornost ampak še zdaleč ne pomeni da bo izdelek uspešen.
Premalo sem »testirala« idejo.
Torej: eno je dobra ideja, drugo pa koliko ljudi to dejansko rabi (jim moj izdelek predstavlja neko rešitev)… premalo sem imela informacij: kakšen delež bi se dejansko odločil za nakup?!
Danes bi pridobila več informacij od deklet/žensk različnih starostnih skupin, kaj točno iščejo, kakšne so njihove tažave s kožo itd.
To je ena izmed največjih lekcij, ki sem jo odnesla – ideja sama po sebi ni dovolj! TESTIRAJ TRG
FOMO moment
En zelo nepričakovan moment se mi je zgodil mesec dni po lansiranju: v Ljubljani sem na kavi bila za potencialno sodelovanje (ugc vsebine)
Gledava skupaj izdelke, ji razlagam zgodbo in mi reče: ful so lepi, zgledajo res vau, kdo ti je pomagal dizajn ustvarit?! …komaj čakam da jih probam in če mi bodo še pomagali..top!
Ampak veš, večina ti jih bo prvič kupila če boš ustvarila FOMO efekt..
..zelo prebrisano – ta stavek mi je dal misliti, ustvarjena iluzija potrebe.
Ni šlo za izdelek.
Velikokrat se gre za občutek, da nekaj zamujamo.
Podobno je tudi z nasvetom: »deli svojo zgodbo« – spet ne gre le za izdelek, temveč za občutek povezanosti, ko se nekdo prepozna v tebi in tvoji poti.
Realnost lansiranja in socialnih omrežil
Realnost me je najbolj butnila v dnevih ob pripravah na lansiranje.
Takrat sem se resno soočila in zavedla dejstva kaj me zdaj čaka ter, da izdelek brez vidnosti ne pomeni nič. Socialna omrežja sem morala začeti graditi iz popolne ničle.
Nisem niti influencer, hkrati pa sem tudi precej introvertirana oseba in poprej niti sama nisem bila veliko aktivna na socialnih omrežjih, dobesedno nisem imela baze sledilcev , nisem imela izkušenj, in spoznala sem, da bom morala izpostaviti sebe, kar je za introvertirano osebo bilo, izziv.
Sicer me je to precej povleklo iz cone udobja in doprineslo nekaj pozitivnih stvari, sem pa hitro uvidela še nekaj. Perfekcionizem, ki ga prej nisem zaznala, je postal očiten. Velikokrat nisem objavila vsebine, ker ni bila “dovolj dobra”. Preveč vsebine nikoli ni bilo uporabljene, ker sem se preveč primerjala z drugimi in preveč analizirala, namesto da bi preprosto objavila.
Vse to me je na dolgi rok precej utrudilo.
Izdelek je bil dober in odzivi so bili lepi, ampak rezultati niso sledili vloženemu trudu. Prvi tihi dvomi so se pojavili že po nekaj mesecih. Ves moj čas, energija in delo, ki sem jih vlagala v vsebine, pakiranja, naročila, komunikacijo, marketing,-tega ni bilo malo, niso prinašali rezultatov, kot sem si jih jaz želela in sem jih tudi potrebovala.
In potem po določenem času se ti prikrade tisti tihi dvom: ali vse to, kar počnem, sploh vodi kam..
Prvih pet mesecev sem bila praktično sama za vse (z izjemo urejanja spletne strani)..
Nato sem si poiskala tudi pomoč za socialna omrežja oz. je ona našla mene. Spet lahko povem da je to bila ena boljših odločitev.
Vseeno pa je glaven vir težav ostajal ,da se stroški ter prihodki preprosto niso pokrivali. Daleč najboljši mesec v letu je bil tisti, ko sem imela največje popuste.
Meje in prioritete
Morda, da bi lahko bilo na koncu drugače, če bi vložila še več časa, še več energije in bila več prisotna na dogodkih in v živo med ljudmi(tega se zavedam, da je bilo premalo)
Ampak ob tem sem se vedno znova zavedala tudi svojih drugih prioritet. Kot mlada mama nisem mogla dati še več, kot sem že.
Trg kozmetike je zahteven in noro konkurenčen. Stalno moraš dodajati novosti in slediti trendom. Mene je ta pritisk – oziroma pričakovanje do same sebe, ki je izhajalo iz vsega tega – najbolj izčrpal.
To moraš biti ves čas prisoten, na voljo, dobesedno se mora “nekaj dogajati”. Že samo to, da vsak dan objaviš nekaj zanimivega na storijih, včasih ni enostavno.
Na koncu koncev sem še vedno preprosto dekle, ki si želi mirno življenje, brez norega dogajanja vsak dan…In tempo, ki je za uspeh potreben, trenutno ni nekaj, kar bi si želela ali kar bi sploh lahko dolgoročno vzdrževala.
Iskreno – to je eno večjih razočaranj celotne zgodbe. Kako neizprosna so socialna omrežja in kako hitro te lahko utrudijo.
Če se kdo želi spuščati v kozmetiko v smislu da hoče imeti res nek konkreten vir prihodka iz tega, naj ve to:
To ni projekt, ki ga vodiš občasno, popoldne po službi. To ni “side job”.
To je ritem, ki zahteva skoraj celo osebo in postane del vsakdana.
Marketing ima svojo ceno
marketing ima svojo precej visoko ceno
marketing = finančni zaloga
marketing= čas + energija + izpostavljenost
Ponavadi je oboje.
Vendar če se odločiš da boš socialna omrežja gradil organsko torej: Razmišlaš o lastnem izdelku- projektu-karkoli in je namen zgraditi IG/FB bazo organsko potem si je treba zastavit tudi vprašanja:
– Ali sem pripravljena deliti sebe, ne samo izdelka?
– Ali mi je OK, da marketing postane del mojega življenja?…(KER BO!)
Za Proseno nisem odprla TikToka.
Čeprav mi je bilo večkrat svetovano, naj ga.
Preprosto mi to omrežje ni blizu. Niti sama ga nimam-ne uporabljam. Morda sem s tem kaj izgubila, mi ni žal. (še enkrat bi se odločila isto)
Zaključek
Lekcija za kogarkoli, ki gradi nekaj svojega: ni treba, da je vse popolno. (mene je perfekcionizem ustavil). Včasih je bolje objaviti in se učiti sproti, pristna komunikacija bo vzpostavila neko zaupanje in ravno s tem, ko pokažeš sebe, svoje misli, energijo –se velikokrat tisti, ki razmišljajo o tem da bi kupili tvoj izdelek, nato za nakup tudi dejansko odločijo.
Poleg tega pa algoritmi na družbenih omrežjih običajno bolj opazijo profile, ki objavljajo redno – več objav pomeni več priložnosti, da te ljudje opazijo in da tvoja baza sledilcev počasi začne rasti.
Sodelovanja z drugimi, dogodki v živo, povezane objave – KLJUČNO- TO RES DOPRINESE – tega je bilo pri meni premalo.
Še beseda o influencerjih- imela sem jih le čisto na začetku, nato pa ne več, ker v moji izkušnji je to bil velik denarni vložek- pa se ni poznalo nikjer.
To je vsaj moja izkušnja, dopuščam možnost da je tu potrebna doslednost, vendar ta zahteva velike finančne vložke, brez garanta da bo uspešno.
Vseeno pa sem z vsemi mojimi začetnimi napakami, vmesnimi dvomi in zmeraj prisotnim okom perfekcionizma nekako vozila to pot.
Dve leti Prosene sta me naučili nekaj stvari: dober izdelek ni dovolj, Instagram je lačen tvoje pozornosti, marketing je tako krejzi naporen, da kdaj komaj čakaš, da vržeš telefon čez sobo, a hkrati – če tega ne počneš, se preprosto ne zgodi nič.
Danes gledam na Proseno kot na začetek moje podjetniške poti – kot ogromno učno izkušnjo. Naučila sem se, da je ključno razmišljati strateško, vnaprej, graditi povezave z ljudmi. Noben tečaj, šola, knjiga mi nebi mogla nadomestiti te izkušnje in znanja pridobljenega iz prakse.
Tako da je to bila tudi pot ki mi je prinesla osebno rast in zadovoljstvo.
In vsem ki razmišljate o nečem svojem..DO IT!
Tudi če ne bo uspelo kot ste si zamislili, izkušnje, lekcije ki jih boste odnesli so neprecenljive in vredne da poskusite.